V ponedeljek, 5. 6., smo se odpravili pod Vršič. Po skrivnosti poti nas je Bedančev avtobus odpeljal v Kekčevo deželo, kjer smo z glasnim skovikanjem pregnali Bedanca in rešili prijazno Mojco, ki je bila privezana ob drevo. Potepali smo se po gozdnih in travnatih stezicah, se spuščali po toboganih in skupaj s Kekcem glasno prepevali:

»Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.«

Po okrepitvi z zeliščnim čajem in s slastnim pecivom, ki nam ga je pripravila teta Pehta, smo dobre volje zaključili raziskovanje Kekčeve dežele.

Orodna vrstica za dostopnost

Spletišče uporablja le piškotke, ki so potrebni za delovanje storitve. Politika zasebnosti
Politika zasebnosti