V ponedeljek, 5. 6., smo se odpravili pod Vršič. Po skrivnosti poti nas je Bedančev avtobus odpeljal v Kekčevo deželo, kjer smo z glasnim skovikanjem pregnali Bedanca in rešili prijazno Mojco, ki je bila privezana ob drevo. Potepali smo se po gozdnih in travnatih stezicah, se spuščali po toboganih in skupaj s Kekcem glasno prepevali:
»Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.«
Po okrepitvi z zeliščnim čajem in s slastnim pecivom, ki nam ga je pripravila teta Pehta, smo dobre volje zaključili raziskovanje Kekčeve dežele.
